| 3,2,1, BUNGEEEEEE! |
|
D-Day - sobota, 1.8.2009, 8:00. Prišel je dan, na katerega sem čakal celo življenje ... no ja, slab mesec dni pa res. Zlezem iz šotora. Zlezejo še ostali. ''Dobro jutro'' ... takoj za tem pa: ''Si kaj živčen?'', me sprašujejo. Isto vprašanje tudi Blažu. Seveda da noben od naju ni bil živčen. Za vsak slučaj nič ne jem, nič ne pijem. Saj ne zato, da mi na bungeeju nebi bilo slabo ampak iz uvidevnosti do možakarja v čolnu, ki bo direktno pod mano. Prispe še Petra. Trije mušketirji smo pripravljeni na odhod. 9:30 - čas za odhod. Šefe vodi konvoj. Šefe se rad izgubi, zato si raje nastavim GPS. GPS odšteva kilometre do cilja. Napetost narašča. GPS postane odštevalnik, česar pa moji živci ne prenesejo več. Kljub riziku da se izgubimo, izklopim navigacijo. Ja, to je blo pa res pametno ... sedaj sem šele živčen. Zagledamo Solkanski most. Kaj ko bi šli kar nazaj? Prepozno ... smo že na parkirišču. 10:20 – prispemo na parkirišče pri Solkanskem mostu. Prehodimo 200 metrov, ko se obrnemo nazaj. Ne, nihče si ni premislil. Bili smo pri napačnem mostu. Nazaj v avto in gremo dalje. Par minut kasneje prispemo k pravemu mostu. Ja pa saj to ni res ... ta most je še višji kot prejšnji. Najbolje da nam rečejo da je še ta napačen in gremo še k višjemu. 10:40 – pričnejo se psihične priprave. Prva stvar, ki jo naredim je ... točno tako ... pogledam čez rob mostu. Ah, saj ni tako visoko (ja, ja ... kar tolaži se). Pogledam še na drugo stran mostu (zakaj že?). Na mostu je že gužva ampak še nikogar nisem videl skočiti. Povprašamo po vrstnem redu. Jaz grem prvi. Ja zakaj pa ne. Če ne preživim, se bom tolažil s tem, da sem služil kot opozorilo drugim. Prične se naših 15 minut slave. S Petro in Blažem se postavimo ob ograjo. Vsi nas fotografirajo, vsi nam zaželijo srečo (hvala vam). 10:55 – trenutek je tukaj. Ni več poti nazaj. Še nikoli v življenju nisem bil bolj navdušen in prestrašen ob istem času (navdušenost je prevladovala, da se razume). Vprašajo me po kilogramih. Ponavadi bi se zlagal ampak nekaj mi je govorilo, da to nebi bilo najbolj pametno. Okoli gležnjev mi zavežejo nekakšne gamaše. Mogoče nisem bil ravno pri zavesti ampak ta zadeva je samo na ježke. Kje je kakšna veriga? ''Oblečem'' še nekakšen plezalni pas. No, to je pa že malo boljše. Ampak počakaj ... daj to bolj zategni ... saj lahko še ven padem. ''Ah, saj ne rabimo zategovat. Ta pas je samo zato, da se bolje počutiš.'' KAAAJ? A si ti resen? Ja potem ste pa res dosegli svoje, ker se veliko bolje počutim. 11:00 – it's now or never. Stopim pred odrivno ploščad ... lesena stopnica, polimana s srebrnim selotejpom, naslonjena na ograjo mostu ... res vliva samo zaupanje. Na stopnicah je nalepka ''smile – nasmeh – sorridi''. Bungee gumica prekriva zadnjo besedo, zato sem mislil da piše ''smile – nasmeh – sorry''. Ampak res ... čedalje več zaupanja imam v te fante. Eden od možakarjev mi daje navodila ... ''ko končam z odštevanjem, skočiš''. OK, ni problema. Upoštevam navodila: stopim na zadnjo stopnico, z nogami čisto do roba, prsti čez rob. Primem se za železni steber. Tudi pripraviti se nisem imel časa, ker kar na enkrat zaslišim: ''3, 2, 1, BUNGEE !'' Skočim. Nastane skoraj popolna tišina. Slišim le veter mimo ušes, ko letim proti Soči. Občutek je božanski. Želim si le, da bi trajal dalj časa. Bungee elastika dela svoje ... začne me premetavati ... gor, dol, gor, dol ... občutek je enkraten. Začnem vriskati. Ne morem zadržati veselja. Moram se zadreti na ves glas. Z mostu se slišijo kriki (po moje mislijo da se mi je strgalo). Kričim nazaj. Elastika se umiri in začnejo me spuščati proti čolnu (no ja ...bolj spominja na hot-dog iz gume kot pa na čoln). Po mojih žilah še vedno kroži adrenalin. Smejim se od ušesa do ušesa. Krmar se trudi, da ostane direktno pod mano a mu to ne uspeva najbolje. Bum ... z glavo udarim ob rob čolna. Ja še dobro da je iz gume. Končno ''pristanem'' v čolnu. Krmar me pripelje do kopnega. Adrenalin popusti, veselje ostane. Smejim se še celo pot nazaj. To je bil eden izmed najboljših dni v mojem življenju. Hvala ŠD TRIMUS za enkratno doživetje. Sedaj pa hitro na naslednji, še višji most.     Pripravil: Marko Majdič
|