| Raftanje pomirja živčke |
|
Pa pojdimo novim dogodivščinam naproti. Začenja se naš adrenalinski vikend ob Soči. Naš vrli trener seveda ne more mimo tega, da nam nebi razkazal tudi lepote naše prelepe Slovenije in tako smo jo do kampa mahnili kar čez Vršič. Po številnih postojankah (zaradi njih se je vožnja zavlekla na 5 ur) smo prispeli do izredno urejenega kampa Lazar, kjer se mi je pritisk dvignil, še preden sem imela postavljen šotor. Kako se lahko pri čisto novem šotoru zlomijo kar vse tri palice, še danes ne razumem. V tistem trenutku bi najraje zaključila svojo zgodbo okrog adrenalinskega vikenda, ''spokala kufre'' in odšla domov. Da sem danes nadvse nasmejana in zadovoljna, da tega nisem storila, se moram zahvalit našim vrlim fantom. Čudežno so improvizirali in postavili moj šotor, ki je zdržal vse dni, kljub temu da smo se kdaj spotaknili ob njega. Seveda se je zaradi tegob pri postavljanju šotora potem zelo mudilo. Hitro smo poskakali v avtomobile in s svojim prihodom zamudili samo 5 minut. No najpomembneje je, da nihče ni pozabil kopalk. Na top extremu so nas vsi pričakali zelo nasmejani in dan je postajal vedno lepši (vsaj zame). Čolni so bili že pripravljeni, dobili smo kratka navodila in opremo. Če kdo misli, da je bil podvig postavit polomljen šotor, se zelo moti. Še večji podvig je bil, kako se spraviti v tri številke premajhen neopren. To je bilo smeha. Bili smo štorasti, kot da bi prvič nase vlekli oblačila. Ko je bil podvig z oblačenjem za nami se je začel boj za prve sedeže. Enega je dobil Marko, drugega Uroš, jaz pa ostala brez :-( Čeprav ne vem zakaj smo se posedli v čolne že na suhem? To smo bili optimisti, če smo mislili, da nam bo uspelo veslat ne kopnem. Prvo navodilo našega skiperja je torej bilo, naj zlezemo ven iz čolna, ga primemo za vrvi in odnesemo v Sočo.  Samo raftanje je bilo razdeljeno na dva dela. Prvi del je bil bolj umirjen, veliko je k temu prispevala tudi sama Soča, saj je bil nivo vode v reki zelo nizek in nam je dvakrat uspelo skoraj nasesti. Tako smo se privajali na ritem veslanja, skiper pa nam je lahko razložil, kdaj se nagibamo na skale in zakaj, ter zakaj je pomembno, da sta prva dva v čolnu usklajena. Naš čoln je bil zadnji od treh, kar nam ni bilo ravno všeč, zato smo skiperja ves čas nagovarjali, da bi radi prehiteli ostale. Imeli smo tudi dober razlog. Med nami so bili trije, ki so bili v čolnu z Nemci in smo že imeli pripravljen načrt za napad. Skiper je bil dobre volje in že pred prvim odmorom nam je uspelo prehitet oba čolna in pošpricati naše tri člane v drugem čolnu. Naša postojanka so bile velike skale ob Soči, kjer je bila voda dovolj globoka, da smo zopet lahko bili malo otročji. Plezali smo na skale in skakali v vodo. Šele tedaj nam je uspelo ugotovit, kako zelo mrzla je. Kar prehitro smo se morali odpraviti naprej. Ampak obljubljene so nam bile brzice in to je bilo tisto na kar smo komaj čakali. Pa še ena dobra stvar. Odstopili so mi sedež v prvi vrsti. Jupi! Hvala Uroš :-) Že na začetku je naš čoln prevzel vodstvo (saj ni čudno, ker smo bili pri veslanju strašno usklajeni, čista poezija) in smo bili prvi, ki smo lahko uživali v premetavanju, veter ti je v obraz šprical kapljice vode, če si imel srečo pa te je lahko zalil tudi kakšen bolj konkreten val vode. Vse prehitro je bilo konec uživanja. Prvo vprašanje ob prihodu v mirnejšo vodo je bilo: ''Kaj, a to je vse? Jaz bi pa še.'' Ampak na žalost je bilo to res vse in vse kar smo lahko je, da smo še nekajkrat potunkali drug drugega. Tako da ne verjemite vsakemu, ki ti ponuja roko pri vstajanju, hitro lahko pristanete nazaj v vodi ;-) , vendar se splača. Kolikor se je naš vikend začel zelo nepredvidljivo in negativno (šotor), ga je rafting popolnoma spremenil. Od tistega trenutka, ko smo sedli v gumijak se mi je samo še smejalo. Lahko se je začel nepozaben adrenalinski vikend. Pipravila: Mateja Drnovšek
|