| Canyoning - Adrenalinski teden |
Prvotni plan, glede na to, da sem bolj pri strahopetcih in še strah pred višino imam, je bil, da jaz s svojimi adrenalinskimi podvigi zaključim na raftingu. Ampak zjutraj se je naredil tako lep dan, vsi smo bili še navdušeni od prejšnjega dne in z Ivano sva postali neustrašni. Saj to ne more bit nič takega. Tam je pisalo: "Hoja po hudourniških potokih, plavanje v tolmunih, premagovanje slapov in slapičev, dričanje po naravnih toboganih, spuščanje v globine sotesk.". Slišati je zelo zabavno. Pa še na top extremu so nama zagotovili, da če nama ne bo šlo, lahko nehava in se peš odpraviva nazaj. Seveda bova poizkusili, pa še na slikicah se vsi tako smejijo in uživajo. Zaradi vročine v naših oblekah, smo se kar veliko pritoževali, ko smo čez gozdiček marširali proti vrhu. Lepo so poskrbeli, da so bile potke urejene, še stopničke so bile tu in tam. Saj bomo kmalu v vodi. Zakaj smo se pa sedaj ustavili? Kaj a ste vi nori!!!!!! Jaz se bojim višine vi pa hočete da plezam po skalah. Kako naj pa sploh začnem. Ja tale vrv za katero se držim mi pa res vzbuja zaupanje. Kaj če se strga, ali mi v teh neoprenskih čevljih spodrsne. A ste pogledali kakšen prepad je dol? Treba je priznat, da so bili naši fantje pravi gentelmani in so mirno prenašali najin strah in paniko, ter nama pomagali priplezati do vrha. Kako se človek oddahne, ko ti rečejo to je to, sedaj pa samo še tobogančki in hoja po reki. No pa začnimo. Čelada je na svojem mestu, oblečeni smo in zabava se lahko prične. Jupi, kako je prijetno hladna in osvežilna tale voda. Ivana a ni zabavno, se je splačalo plezat sem gor :-) A ne bomo se več dričal po riti. Aja tukaj je treba skočit. Kaj???????? Tukaj? Koliko pa je to visoko? Po številnih prepričevanjih bumf skok v vodo. No ja, saj na koncu niti ni bilo tako slabo. Saj če bomo poslušali navodila, ne bo nič. Mateja ti samo uživaj. Naslednje navodilo: tu se spustimo z glavo navzdol, ko pridete do skale na koncu, z rokami zavijte v levo. Ali je bilo v desno? Kaj hoče? No dobro pa dajmo. Na koncu se je izkazalo za zelo zabavno. Pred vsakim malo večjim ''tobogančkom'' sem imela tremo, ampak v vsakega sem se podala hitreje kot v prejšnjega. Kar pa ne morem reči za skoke z velike višine. To mi pa nikakor ni šlo. Toliko strahu že ob sami misli, da bi skočila. Ne hvala. Če pa povem po pravici, sem kljub strahu vedno bolj uživala in se v bistvu veselila naslednjega dričanja. In že ob misli, da bi morala po skalah plezati nazaj v dolino. Ne, ne. Tale skok tukaj je boljša varianta. Pa še celo četico pomočnikov sem imela. Vedno mi je uspelo, da sem se zelo globoko potopila v vodo in v enem primeru me je Marko ven potegnil za čelado: ''Oprosti, je bila edina stvar, ki sem jo videl.'' Naše soteskanje in zabava se je nadaljevala, tudi zame :-) vse do… Točno tako, slapu visokega 12 metrov. Tukaj pa res ni zame. Bom jaz raje opazovala naše neustrašne fante. Pridružijo se mi še Ivana in Nika. Na vrhu slapu pa poteka dogovor, da jih bodo počasi spustili z vrvjo. A kdo verjame? Videti je nekako tako: en poteg počasi, drug poteg počasi, vodja spusti vrv iz rok in ''beži drevo pada!'' no v našem primeru ''človek pada''. Vsi preživijo. Ko pomolijo glave iz vode so sicer čisto dezorientirani in zmedeni, vendar vsi po vrsti navdušeni.  Kljub temu, da me je na momente zagrabila panike, bi rade volje ponovila tole izkušnjo. Obljubim, da bom delala pol manj problemov ;-) Res je bil nepopisen občutek in ko se znebiš strahu, popolna uživancija. Gremo še enkrat!!! In popoldan obvezno na hydrospeed. Samo malo, a nisem rekla, da nisem adrenalinski tip človeka. To najverjetneje dela gorski zrak ;-) . Pripravila: Mateja Drnovšek
|