| Hydrospeed |
|
Nov dan, nova adrenalinska aktivnost. Ta dan kar dve. Zjutraj smo vstali in se najprej podali na canyoning. Odlična izkušnja, vendar ne tema mojega poročila. Še vedno pod vplivom adrenalina z dopoldanskega canyoninga smo najprej zavili na pizzo in takoj po njej spet k top extremu kjer smo se že pripravili na hydrospeed. Hydrospeeda smo se udeležili jaz, Gregor, Borut, Nika, Ivana, Mateja, Blaž, Marko, Matjaž in Petra Najprej smo dobili potrebno opremo, nato pa se v kombiniranem vozilu odpravili na kraj začetka našega izleta. Spet smo se »stlačili« v neoprensko obleko, spet nadeli »aromatično« čelado in tokrat za spremembo pograbili hydrospeede in plavutke. Inštruktorji so nam najprej na kopnem pokazali nekaj osnov uporabe hydrospeeda in pravilnega plavanja s plavutkami, nato pa še vse udejanjili v vodi. Zaradi varnosti smo morali inštruktorjem pokazati tudi sposobnost obračanja hydrospeeda. Hydrospeede smo vsi uspešno obrnili in naš spust po Soči se je začel. V treh kajakih so nas spremljali inštruktorji, ki so skrbeli za našo varnost ter nas vodili po najugodnejšem toku. Najprej smo se spustili po manj zahtevnejšem delu. Slednjega smo brez večjih težav premagali vsi. Nekje na sredini, pred začetkom zahtevnejšega dela pa so se vsi »očalarji« odločili odnehati. Ker so bili vsi brez očal, niso hoteli tvegati in nas, ostale, raje pričakali na cilju. Pred njihovim odhodom pa se je Ivana odločila spremljati preostale »hydrospeedaše« v kajaku z inštruktorjem (kajak je namenjen ENI osebi). Njen podvig, tlačenja v kajak je bil res posrečen. Seveda je po dolgem poskušanju ugotovila da to ne bo mogoče. ;-) Tako smo spust nadeljevali le jaz, Gregor, Marko, Blaž, Matjaž in Petra ter naši inštruktorji. Drugi del upravičeno velja za zahtevnejšega. Tok je bil močnejši, brzic je bilo znatno več s tem pa tudi manjših neuspehov z naše strani. Nekaterim se je uspelo ogniti vsaki skali, spet drugim popolnoma nobeni. Moram priznati, da sem sam spust opravil odlično. Uspešno sem se izmikal vsem skalam, obrnil pa sem se le enkrat. V drugi del se je prvi spustil Gregor, za njim Blaž, nato Marko, sledil sem jaz, za nami pa Petra in Matjaž. Kaj kmalu sem prišel do Gregorja. Na žalost pa ne brez težav. Najprej je Blaža v nogo zgrabil krč, Marko je udejanjal »pinball«, med mojim prehitevanjem pa me je zamenjal za bojo. Kmalu so se brzice končale in vedeli smo, da sledi konec izleta.  V cilj smo vsi prišli živi in zdravi, nekateri pač z nekaj podplutbami. Kljub izgubljeni plavutki in peščici podplutb smo vsi doživeli neverjetno izkušnjo, katero si vsi želimo ponoviti.  Pripravil: Uroš Simončič
|